Preden je Irina odšla od doma, je živela s svojo materjo, možem in otrokom. Mož je občasno pil in nihče ni točno vedel, s čim se je ukvarjal. Ko je šel v zapor, se je Irina odločila, da se bo ločila. Brez vsakršne izobrazbe je hotela dobiti službo, kar je bilo skoraj nemogoče. Poleti leta 2001 je v časopisu videla oglas za delo - poročen par je ponujal službo v baru v Italiji. Obljubila sta ji, da bosta sama poskrbela za vse potrebne dokumente, vendar se je kasneje izkazalo, da vizuma nista priskrbela. Irino in še eno dekle sta peljala preko Madžarske.

Ustavili so se pri nekem moškem nekje v gorah. Moški je bil neprijazen in Irina je videla, da je dal paru 1000 dolarjev. Par je prinesel prtljago v hišo in povedal dekletoma, da je ta moški sedaj njun gostitelj. Irini je postalo jasno, kaj se dogaja. Drugo dekle je začelo jokati in teči za odhajajočim avtom. Gostitelj in njegov prijatelj sta jo ujela in posilila. Tudi Irina je bila tisto noč posiljena. Naslednji dan so se peljali skozi gorske vasi. Vožnja je bila dolga. Na policijski kontrolni postaji sta moška kazala potne liste in med smehom razlagala policistom, kako se bosta zabavala z dekletoma. Policista sta jim dovolila prehod z nasmehom na obrazu in dekleti ni nihče vprašal po dokumentih.

Ko so se po dolgi vožnji ustavili, ju je prevzela ženska, ki je govorila ukrajinskemu podoben jezik. Irina je mislila, da je na Poljskem, in šele kasneje izvedela, da je bila v Sloveniji. Delala je v baru, kamor je zahajalo veliko umazanih moških, ki so smrdeli po ribah. Irina jih je morala vprašati, če želijo jesti ali piti, in jim namigniti, da jim lahko »usluge nudi v drugi sobi«. Tako je delala šest mesecev. Med policijsko racijo so jo odpeljali policisti, vendar je lastnik bara plačal zanjo in za nekaj Romunk, da jih izpustijo. Vse so potisnili na avtobus in jih odpeljali v Makedonijo. Irina ni točno vedela, v katerem mestu je bila; vedela je samo, da je bila meja med Makedonijo in Jugoslavijo blizu. Njeno delo je bilo tu enako, le pogoji so bili boljši. Včasih so jim dali nekaj denarja za »sladkarije«, kot je rekel njihov šef. Potem je zbolela. Zdravnik je posumil, da je njena bolezen povezana s hudo spolno prenosljivo boleznijo. Med policijsko racijo jo je nekdo nagovoril v ukrajinščini. Predvidevala je, da je odvetnik. Postavil ji je veliko vprašanj in jo na koncu poslal domov v Ukrajino. Tam je dobila rehabilitacijsko pomoč. Zavrnila je sodelovanje s predstavniki pregona.